Galerija Alkatraz: Razstava Fenomen kiča

Marina Gržinič, Aina Šmid, Polona Pokljukar, Nora de Saint Picman, Eclipse in Mojca Ogrizek

Razstava Fenomen kiča predstavlja dela, ki vključujejo različne umetniške tehnike (kiparstvo, slikarstvo, dizajn in fotografija). V vseh delih lahko spremljamo bogato domišljijo in tok nezavednega, ki prek kičastih barv, podob, vzorcev, zgodb in materialov razkriva intimne svetove. Ti svetovi so nadvse telesni, četudi izprašujejo medijske podobe ženskega telesa.

Polona Pokljukar

MAKE UP PRINT

Video instalacija Make up print je avtoričin odziv na sodobni svet, ki ne dovoljuje razlikovanja med podobo in resničnostjo. Spektakel medijskih podob je prodrl v resničnost in se popolnoma zlil s formalnimi, tradicionalnimi in družbenimi sferami posameznika ter se tako tiho vtihotapil v najintimnejša občutja subjekta. Ta sinteza je postala naše naravno okolje, naš labirint življenja, kjer se prebijamo do resnic onkraj videza, nihajoč med fantazmami in kanoni zgodovine na eni strani in banalno vsakdanjostjo na drugi.

Video instalacija Make up print je avtoričin odziv na sodobni svet, ki ne dovoljuje razlikovanja med podobo in resničnostjo. Spektakel medijskih podob je prodrl v resničnost in se popolnoma zlil s formalnimi, tradicionalnimi in družbenimi sferami posameznika ter se tako tiho vtihotapil v najintimnejša občutja subjekta. Ta sinteza je postala naše naravno okolje, naš labirint življenja, kjer se prebijamo do resnic onkraj videza, nihajoč med fantazmami in kanoni zgodovine na eni strani in banalno vsakdanjostjo na drugi.

Make up print lahko beremo tudi v kontekstu feminiziranega odnosa do sveta. Tudi kot zgodbo o rutini (o)čiščenja, katere sinonim je brisanje, drgnenje in trenje med površinami »resničnosti«; trenji med notranjim, zunanjim in vmesnim prostorom kot prostorom fikcionalnosti.

Polona Pokljukar je študirala likovno pedagogiko na mariborski fakulteti in leta 2001 opravila dodiplomski študij ilustrativne grafike na Visoki školi umelckoprumislova v Praze (Pragi) pod mentorstvom prof. ak. Jirija Šalamouna.

Od leta 1998 je sodelovala na mnogih skupinskih razstavah, od katerih izpostavlja predvsem sodelovanje na Sladkem vrhu (2000, 2001) s projektoma Ogenj in Voda. Samostojno je z video instalacijo Make up print gostovala v galeriji Hladilnica v mariborski Pekarni. Leta 2002 je sodelovala na festivalu Mesto mladih, prav tako v Mariboru.

Eclipse

"NE IMEJ DRUGIH BOGOV POLEG MENE."

»Ne imej drugih bogov poleg mene.« je ikona, ki odklanja svoje lastno poslanstvo - propagiranje svetega, ki se ga posvetne, predsmrtne človekove tegobe ne tičejo, še več, le-te vztrajno zanika. Eclipse problematizira institucionaliziranje religije; stanje, ko se lastnosti svetega nujno prenesejo na posvetne zagovornike svetega, ki tako postanejo nosilci neomejenih pravic in moči. Faktografski opis objekta: okrogel s premerom 125 cm, digitalni print na platno, fotografija.

Eclipse je ženski tandem, šolan v vizualnih medijih, ki je vdrl na sceno s potrebo po radikalnem. Vodi ga mladostniški drajv, ki favorizira hitre efekte, obscenosti in kvaziglamur. Z resemantizacijo tabujev sproža totalno vizualno konfuzijo in tako ignorira vsa pravila dobrega okusa. Sposoben je menjavanja vrste popularnih identitet s svetlobno hitrostjo in ne kaže nobenega razumevanja za etnično ali ideološko pripadnost. Tuja mu je tudi vsakršna glorifikacija umetnikovega edinstvenega poslanstva in funkcionalnih intenc. Ustvarjalno pot začenja s pervertiranjem lastnega telesa, da bi ukinil duhamorne družbeno konstruirane predsodke in tako, kot umetnostni pojav, vzpostavil komunikacijo ab ovo. Ker pa je s svojim telesom v hedonističnem razmerju, mu le-to preprečuje resnejšo eksistencialno žrtev in konzumentom ponuja le vedrejšo obliko body arta, ki jo sam ljubkovalno imenuje - retorični soft porno kič. V nadaljnjem si tandem privzema tudi tujerodno intimo, kar posledično privede do kreiranja brezcarinske cone za vsakovrstne averzivne prakse. Eclipse okolica postane javna manifestacija mesene ekstaze in dušnega nemira. Projekt ECLIPSE je avtodestruktiven in bo po izčrpanju svojega blasfemičnega potenciala sprožil lastno zamračitev, kar lepo ilustrira njegovo sposobnost kategorične ločitve umetnikove nadutosti od optimalnega stanja njegove samolastno artikulirane artistične kvalitete.

Projekt:
ZAJTRK NA TRAVI
(inštalacija fotografij)
6.1.1999, galerija Kapelica

Inštalacijo sestavlja več kot 300 barvnih fotografij (9x13), umeščenih v umetno travo in razvrščenih po tematskih sklopih. Eclipse se prostodušno loteva interpretiranja vsakovrstnih pojavov, ki jih srečuje v svojem vsakdanu (religiozni kulti, aktualne politične teme, kultura hranjenja, prazniki, razvade, športne in filmske zvezde, miti in pravljice,...) in jih diskvalificira na najbolj rudimentaren način; skozi lastno telo*. Inštalacijo, ki s posajenimi plastičnimi gobicami (dildi) predstavlja pravi »pornoscape«, spremlja glamurozna osvetljava (kvazi kristalni lestenci) in zvok ptičjega petja z občasnimi žgečkljivimi zgodbicami P.Travna. Projekt je prava oda mladostniškemu eksperimentiranju in ponoven dokaz, da ima vsaka generacija svojo lastno seksualno revolucijo. Tandem je šel preko meje dobrega okusa, da bi ugotovil, da ni meja.

Projekt:
VENERIN TEST
(performans)
3. 3. 1999, galerija Kapelica

Tandem raziskuje in določi lastno pozicijo v slovenski ženski umetniški sceni s pomočjo medija golega moškega telesa, ki odigra vlogo potenciometra in se kot tak odziva na zunanje umetniške dražljaje. Eclipse spodbuja moški privesek k odgovoru: Katera ženska imena ustvarjajo projekte, katerih vrednost ni pritlehna in so se celo zmožni upreti sili gravitacije? Kazalec ostaja v izhodiščnem položaju. Eclipse performans spremlja Claydermanova glasba, projekcija na platno, ki si ga prilaščajo plastične rože in veliko rdeče zlate svile.

Projekt:
PIETA
(samostoječ objekt)
22. 12. 1999, Mala galerija CD (Tendence devetdesetih)

Pieta je Eclipse vizija lastne smrti. Vprašanje se glasi: Ali si samomor lahko prilasti karizmo mučeniške smrti? Ali lahko posvetimo kult samomorilki? Je taka žrtev sveta? Eclipse odgovarja z »da« v popolnoma samozavestni maniri. Na drugi strani samostoječega objekta je fotografija slovenskih Alp, v katero je umeščen Eclipse relikviarij. Hommage žrtvam lastnega uma v obliki religioznega kič kulta.

Projekt:
MONICA SMOKING
(stenski objekt v postprodukciji)
17. 2. 2000, P 74

Stenski objekt je nastal v postprodukciji inštalacije Zajtrk na travi in spada v sklop aktualnih političnih tem. Eclipse umesti objekt v poseben sobni kotiček, katerega magenta stena je posuta z rožami. Objekt je diskretno razgaljen pod kratko svileno zaveso in osvetljen z rdečim reflektorjem. Sproščeno bordelsko vzdušje v vonju težkih žametnih cvetov.

Projekt:
PORNORAMA 2001
(razstava z otvoritvenim performansom)
16. 1. 2001, galerija Kapelica

Arkadija, prostor slovenske idile, je tista dežela, ki jo je tokrat obiskal tandem Eclipse, da bi se udeležil skrivnosti njenih bakhanalij in jih upodobil na sebi lasten soft porno kičeraj. Gre za projekt, ki ga sestavljata svečani otvoritveni performans in postavitev štirih samostoječih objektov. Vsak objekt tematizira po dva erotična prizora, ki sta upodobljena v tehniki barvne fotografije v panoramskem formatu (60 x 150 cm). Pornorama 2001 je dogodek, ki bo prispeval k bolj sproščeni in veseli percepciji nam vsem tako ljube seksualnosti.

www.ljudmila.org/eclipse
www.mladina.si/tednik/200108/clanek/eclipsint/

Mojca Ogrizek

Mojca Ogrizek v svojih miniaturnih slikah izraža igro med barvnimi vzorci in jasnimi podobami, ki se prepletajo v nedeljivo celoto, ta skupek pomenov pa z lahkoto zapelje gledalčevo domišljijo. »Začetek mojega likovnega raziskovanja je iskanje podob in vzorcev, ki preko revij in interneta postajajo globalno razširjena dela. Nekateri motivi so mi le inspiracije, druge pa preoblikujem, poenostavim ali sestavljam v vzorce, s katerimi zapolnim slikovno polje.«

Mojca Ogrizek je profesorica likovne umetnosti, leta 2001 je diplomirala na PEF pri profesorju Mirku Bratuši, sicer pa se od leta 1997 z različnimi deli udeležuje številnih razstav, često kot ena od Metelkovskih umetnic.

Izpostavljamo samo nekaj razstav:

Nora de Saint Picman

EKSPLOZIJA SPOMINA

Eksplozija spomina je scenografska postavitev desetih poliesterskih skulptur (moških, ženske in otroka) za predstavo Eksplozija spomina v režiji Eduarda Milerja po Heinerju Müellerju. Postavitev sega v december 1996, na Rdečih zorah pa bo moč videti eno od skulptur.

Nora de Saint Picman je leta 1983 diplomirala na Srednji Glasbeni šoli v Ljubljani, klavir pri prof. Darinki Bernetič, kasneje še na ljubljanski akademiji za likovno umetnost (slikarstvo), odtlej pa se ukvarja z risbo, litografijo, jedkanico, keramiko in skulpturo. Od leta 1992 deluje kot samostojna umetnica v Ljubljani, Kranju in Parizu.

Izbor samostojnih razstav:

1991: Pariz, Grande masse des Beaux Arts “ Les empreintes des baisers disparus “ jedkanice, litografije, slike, poliesterske skulpture Pariz, Galerie Vaugirard, Salon de thé “ Aphrodite et Poseidon” litografije, jedkanice
1993: Kranj, Gorenjski muzej, Galerija v Mestni hiši “Le sacre du printemps “ slike, grafike
1994: Pariz, Atelier Tedesco - Uzan »Printemps - la force du joie, passion embellie par la beauté« slike, grafike, keramične skulpture
1997: Ljubljana, Galerija Nove Ljubljanske banke, z Alenko Kham Pičman, iz cikla Očetje in sinovi, matere in hčere Ljubljana, postavitev in performans Svečenice, park Zvezda, Kongresni trg, zaključni dan EMK. Postavitev petnajstih barvanih poliesterskih skulptur, ženske v meditaciji
1999: Ljubljana, Galerija Commerce, Intimnost ujetosti rojstvo materinstva (L'ntimnité d'enfermement, l'enfantement du maternité), slike, kolaži, akvareli z zlatimi aplikacijami
2002: Kranj, Mala galerija, Leto poljubov, akvareli, prezentacija v krožnem formatu Ljubljana, Galerija TR3, Ujetje trenutkov svetlobe - fixation de l’instant - la lumière, la couleur, olje na platnu Pariz, Cité Internationale des Arts, Un été - quelques balades parisiènnes, akvareli, kolaž na platnu, objekt Kranj, Galerija Elektra, Transparence assemblageov urbanega - Elektra in Orestes, ujeti objekti, kolaži na platnu, perorisba, akvarel, objekti
2003: Gorenjski muzej v Kranju, Mestna hiša, Stebriščna dvorana, Prešernova hiša Prikazni/Orpheus - Svečenice - Žrtvovanje, ambientalna postavitev, skulpture v glini, poliestru, video

Marina Gržinić in Aina Šmid

Reprodukcija: CHANCE

Reprodukcija: CHANCE (digital print, 2003) je del serije Težave s seksom, teorijo in zgodovino (2003), kjer avtorici zanima pogled na prostor, v katerem živimo. Projekt vključuje arhivski material ter reflektira jezik novih medijev: virtualno realnost, internet, računalniško grafiko, animacijo itd. To so zgodbe, ki z umetno proizvedenimi “svetovi” govorijo o svetu, ki se nam pravkar dogaja. So svojevrsten esej o umetnosti, medijih, zgodovini, geografiji in osebnostih, ki so paradigma našega časa in prostora.

Marina Gržinić in Aina Šmid se z videom ukvarjata že od leta 1982. V njunem dolgoletnem sodelovanju je nastalo 40 video art projektov, kratek film, številne video instalacije, internetni projekti in interaktivni CD-ROM (ZKM, Karlsruhe, Nemčija). Skupaj sta sodelovali na več kot 150 video festivalih in za svoje delo prejeli kar nekaj nagrad.

Izbrane nagrade:
Prva nagrada: Video Susreti, Sarajevo, 1991
Prva nagrada: Videonale 5, Bonn, Nemčija, 1992
Nagrada za izdelavo novega video dela pri ZKM v Karlsruhe na Manifestation Deutscher Videokunst Preis, 1993
Prva nagrada za video glasbo, Il Coreografo Elettronico, Napoli, Italija, 1994
Nagrada na 10. Festival TTVV Riccione, Italija, 1995
Prva nagrada in nagrada za najboljši video umetnic na 1. International Video Festival, Buenos Aires, Argentina, 1995
Nagrada »Silver soire« na 39. San Francisco International Film Festival, San Francisco, USA, 1996
Prva nagrada na Nuremberg video festival 2000

Izbrane razstave:
Europe, Europe, Sto let avangarde v Srednji in Vzhodni Evropi, Bonn, 1994
I and the Other, Beurs Van Berlage, Amsterdam, 1994
Video Viewpoints Program, Museum of Modern Art (MOMA), New York, 1994
Predstavitev medijske instalacije, ICC Biennial Manifestation, Tokyo, 1997
Steirische Herbst, Net_art Condition, (v koprodukciji z ZKM, Karlsruhe), 1999
Laboratorio ARTEALAMEDA, video-internet-cd-rom, Mexico city, 2001
Freud Museum, Vienna, 100 let Lacana, 2001

absoluteone.ljudmila.org/grzinic.php
www.film-sklad.si/slo/katalog/people/4587/
www.zkp-celje.si/GSU/Rekonstruirana_fikcija/default.htm

Menza pri koritu: projekcija video filmov

Izbor videov skuša izoblikovati opus, ki ima načrtovano povezavo med posameznimi videi, nekakšno verižno reakcijo, čeprav so dela zelo različna. Sama projekcija in vrstni red predstavljenih del je zgodba z začetkom, jedrom in koncem, kjer slednji zahteva nov začetek.

Ana Gruden

THE STORY OF VODEB

Kratki film The Story of Vodeb je zamišljen kot izpeljanka promocijskega filma. Sestavljen je iz šestih kratkih zgodb, v katerih glavni protagonistki nosita oblačila modne znamke Vodeb. Posnet je kot remake nemih filmov iz dvajsetih let, kjer se med epizodami pojavljajo izreki znanih oseb.

Kraška narava in arhitektura dajejo filmu občutek preteklosti in sanj. Nadrealistični elementi so vnešeni z uporabo predmetov iz okolja, nagačenih živali, vrtnice. Njihova magičnost je dosežena v procesu montaže.

"Women do not find it difficult nowadays to behave like man, but they often find it extremly difficult to behave like gentelmen."
"Love is so simple." (Jacques Prevert)
"Only the most intelligent and the most stupid do not change." (Confucius)
"Words are cheap. The biggest thing you can say is 'elephant'." (Charlie Chaplin)
"Any customer can have a car painted any colour that he wants so long as it is black." (Henry Ford)
"God is in the details." (Mies van der Rohe)

IMAGE IS THE MESSAGE

Image Is The Message slika medijsko podobo človeškega telesa, ki ustvarja trende tako v življenskem stilu kot tudi v oblačenju. A s tem, ko podobe svet kažejo ali skrivajo, ga hkrati tudi ustvarjajo. Lutke, posnete v newyorški starinarnici, so ikone medijskih podob. So simulakri, ki skozi video vstopajo v neskončno izmenjevanje podobe in realnosti.

Fotografija, film, televizija in video omogočajo beleženje, reprodukcijo, distribucijo in replikacijo neskončnega števila podob. Podobe so lahko realne, dokumentarne, ali pa manipulirane, igrane in simulirane. Ne glede na njihovo verodostojnost pa prav vse bistveno vplivajo na naša življenja.

Teza medijskega teoretika Marshalla McLuhana, da je že sam medij sporočilo - Media is the message - se z internetom, virtualno resničnostjo ter digitalnim videom, ki omogočajo široko svobodo ustvarjanja, postavlja pod vprašaj. Ker pa so medtem mediji že ustvarili stoletje podob, lahko rek interpretiramo kot Podoba je sporočilo - Image is the messsage.

Ana Gruden Andrejak je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani 1999. Od takrat je samostojni ustvarjalec na področju kulture. Ukvarja se z videom, grafičnim oblikovanjem in oblikovanjem interiera, poučevala pa je na Mednarodni šoli za opremljanje notranjega prostora v Ljubljani ter na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Trenutno zaključuje interdisciplinarni podiplomski študij videa, režije in tekstila na ljubljanski univerzi.

Nagrade:
1. mesto v kategoriji igranega filma na VI. Festivalu neodvisnega filma in videa Slovenije
1. nagrada in plaketa za režijo ter diploma za eksperimentalni film na Festivalu ljubiteljskega filma in videa 2001

Tanja Vujinović in Zvonka Simčič

ANALIZA

Video delo (instalacija) Analiza (2003) je revizija človeške inventivnosti, dosežkov sodobne znanosti in ideje napredka, ki temelji na sposobnostih kreiranja, členjenja in nadzorovanja. Delo je zmontirano iz prevzetega dokumentarnega gradiva. V njem se pojavljajo prikazovanja proizvodnega procesa ene izmed prvih tovarn penicilina, postopka liposukcije, postopkov vakcinacije, kloniranja, postopkov in proizvodov genetskega inženiringa, procesa izdelovanja voščenih anatomskih modelov, umetnega oplojevanja, podobe bolnišničnih interierjev - intrige, spolnost, zdravje, smrt, makro posnetki telesnih tekočin ter posnetki delov najinih teles.

STIGMATA

Video delo (instalacija) Stigmata (2003) je kratka študija vizualnih reprezentacij groze in medijskih oblik terorja nad živim telesom. Zajema scene iz filmov: »Hunger« (r. Tony Scott, s Katherine Deneuve v glavni vlogi), »Julie« (triler iz 60-tih z Doris Day v glavni vlogi), Psiho, Brazil, Poltergeist, Texas Chainsaw Massacre, Variola Vera, Body Double, Elephant Man, Andaluzijski pes, dokumentarne posnetke žensk, ki naj bi se jim odpirale rane v obliki »stigem« ter posnetke kipov Sv. Marije, iz katerih se domnevno cedijo človeški sokovi.

Zvonka Simčič je slovenska umetnica, ki je Akademijo za likovno umetnost končala leta 1994 in prav tam nato nadaljevala podiplomski študij slikarstva, ki ga je zaključila 1996. Njena dela so bila sprva skoncentrirana kot instalacije, videi in performansi ter fotografije. V zadnjem času uporablja nove tehnologije, kot so: interaktivni video, digitalna fotografija in računalniška animacija. Biografija in sodelovanje s Tanjo Vujinović na:www.I-I-I-I.org

Tanja Vujinović Kušej je končala Šolo za industrijsko oblikovanje v Beogradu in kot gostujoča študentka študirala na Kunstakademie Düsseldorf (1998/99). Od leta 2002 sodeluje z video umetnico Zvonko Simčič, zanima pa jo predvsem video, zvok, fotografija in računalniška grafika. Več o Tanji na spletnih straneh: www.ljudmila.org/vujinovic in www.I-I-I-I.org

Renata Poljak

WONDERLAND

Video Wonderland sestavljajo posnetki iz »zasebnega albuma« in posnetki Sarajeva iz leta 2001. Zasebni posnetki peljejo oko skozi polje rdečih makov. Pogled preide v Sarajevo, ob tem pa lahko slišimo prepevanje odlomkov iz pravljice Alice v čudežni deželi.

And if he stops dreaming about you, where do you think you will be? How can you wake him, when you’re only one of the things in his dream? I don’t know why you are crying, you wont become real that way.

Celoten video se konča z neharmonično sceno iz sarajevskega mestnega parku, celoten video pa brezupno spominja na reklamo, posneto za banko ali zavarovalnico.

Renata Poljak je končala akademijo v Splitu in nadaljevala študij v Nantesu (E.R.B.A.N., 1998/99). Novembra 2002 je sodelovala s San Francisco Art Institute. Trenutno živi v Franciji.

Samostojne razstave:
1996: Mestni muzej Split, Split
1998: Galerija Otok, Dubrovnik Klub arhitektov, Zagreb
2000: Galerija Soardi, Nice
2001: Did she Fall or was She Pushed?, Extended media Galerija, Zagreb
2002: Wonderland, Galerija Soardi, Nice

Seznam njenih sodelovanj na skupinskih razstavah ter projekcijah videov je zelo dolg in iz njega le nekaj zadnjih poglavij:

2000:
A Small Country for a Big Vacation, Galerija ŠKUC, Ljubljana
Actif-Réactif-la création vivante à Nantes, Le Lieu Unique, Nantes
12 Positionen zeitgenossischer Kunst, Palais Harrach et Gallery Ernst Hilger, Dunaj
What, How & For Whom, dom HDLU, Zagreb
Only for your eyes, Zagreb
Dreamcatcher, International Video and Short Films Festival, Kijev
2002:
Here Tomorrow, Muzej sodobne umetnosti, Zagreb, com.Marcoci Roxana (MoMA)
Video-Zone, 1st International Video Art Biennial in Israel, Tel Aviv
What, How & fror Whom?, Kunsthalle Exnergasse, Dunaj
Freedom and Violence, National Museum-Krolikarnia, Varšava
Shall I or shall I not, Artikel VII, Laafeld, Austrija
Third Annual 12 to 12 Video Marathon, Galery Art in General, New York
3 Bangkok Video Festival, Bangkok
2003:
Rest Assured, Center for cuatoril Studies Museum, Bard College, New York

Nina Kovacheva

LET ME TELL YOU STORY

Video instalacija Let Me Tell You Story (2002) vabi publiko k gledanju in poslušanju zgodbe, ki jo pripoveduje posnetek roke, ki počasi razpira otroško pojočo skrinjico. Zanimiva je predvsem zvočna podlaga, ki poleg skrinjice zajame tudi zvoke pogovora v ozadju, ptic na drevesu, smeha,... Ker je zgodba nakazana samo v obrisih in preko zvoka, poslušalec lahko prav tam piše svojo lastno zgodbo.

Nina Kovacheva je svojo umetniško pot pričela konec 80-ih let. Zanima jo predvsem fotografija, instalacije in video. V svojem delu izprašuje moralo, stereotipe in kulturne prepovedi, ki zadevajo telo. Njihovo vzdržljivost preizkuša na lastnem telesu oz. raziskuje njihove učinke kar na sebi.

Menza pri koritu: glasbeni program!

Tina Šterk, Vanja Dolinar, Tanja Vujinović in Zvonka Simčič

Članice bivše skupine Ul-uru (Tina Šterk, Vanja Dolinar in Zvonka Simčič) in Tanja Vujinović bodo za Rdeče zore pripravile poseben projekt o sesanju in užitku. Pravijo, da je sesalec prepoznaven simbol gospodinjstva in čistih stanovanj. Lahko pa z njimi počne še vse kaj drugega. Naprimer ustvarjamo glasbo. Torej sesanje in užitek ter video, ki ga bo v v živo mešala Tanja Vujinović.

Skupina deluje že od leta 1998, ko je iz starih, najdenih glasbil ali glasbil, ki so jih naredili sami člani, začela sestavljati zvoke podobne naravnemu hrupu. Didgeredo je bilo njihovo izvorno glasbilo. Izdelali so ga kar doma, seveda po vzoru avstralskih aboriginov. Kasneje se je »orkester« povečal na vrsto različnih tolkal in drugih zvočnih virov.

Motor Ul-uru je mešalna miza, ki jo skupina uporablja kot inštrument. Njen zvok in naravne zvoke je doletela tudi računalniška obdelava, ki je pradavne misli združila z zvoki sodobne civilizacije in visoke tehnologije.

Klub Gromka: Maestro - improvizatorka večera

V večeru nove gledališke improvizacijske discipline Maestro bo občinstvo med več improvizatorkami ocenjevalo in na koncu izbralo tisto, ki bo prikazala najbolj všečno in tudi najboljšo improvizacijo. Gre za disciplino, v kateri se ocena prizora, ki ga je odigralo več igralk, pripiše vsaki improvizatorki posebej. Moderatorka večera igralkam podaja ogrodje izzivov oziroma disciplin, ki jih nato s svojimi predlogi (naslovi zgodb in žanri, opravila, prostori, vloge …) oplemenitijo gledalci in tako sami določajo potek večera. Ni treba posebej poudarjati, da vsebine izzivov igralci ne poznajo in jo izvejo tik preden morajo prizor dejansko odigrati (ali odpeti ali odplesati).