Sobota, 11. marec ob 19.00, Klub Gromka

Video in filmski program Zajebavanje s spolom

KARIN MICHALSKI: PASHKE IN SOFIA (28'', Nemčija, 2003, angleški podnapisi)

Podobno kot igrani film Virdžina Srdjana Karanovića iz leta 1991, dokumentarni film Pashke in Sofia prikazuje drobec iz albanske kulture, ki nekaterim ženskam dovoljuje spremembo spola. Pashke (62) že od svojega tridesetega leta živi kot virdžina, kar pomeni, da je posvojil/a moško vlogo. Za razliko od hercegovske in črnogorske patriarhalne tradicije, kjer družine brez moškega potomstva veljajo za preklete in zato eno od hčera razglasijo za virdžino, se je Pashke sam/a odločil/a, da bo živel/a kot moški; deloma zato, ker je bil to edini način, da obdrži svobodo in posest in deloma zaradi želje po izražanju in izživetju lastne moškosti. Sofia igra vlogo, ki je tradicionalno pripisana ženskam, saj je poročena mati šestih otrok, vendar tudi njene misli in želje izstopajo iz patriarhalnega reda in na ta način kritizirajo družbo, ki ženske neusmiljeno omejuje. Pashke in Sofia živita v goratem severnem predelu Albanije v vasicah Theth in Shkodra.

Film je bil predstavljen na mnogih filmskih festivalih, na festivalu Bird’s Eye View Women’s Film Festival v Londonu pa je Karin Michalski za dokumentarec Pashke in Sofia lani dobila BBC-jevo nagrado za najbolj obetavno mlado režiserko dokumentarnih filmov. O svojem zanimanju za vizualne reprezentacije spolne mnogoterosti občasno tudi predava na različnih univerzitetnih seminarjih. Posnela je tudi liričen dokumentarni film z naslovom Monika M. (2003).

Izbor projekcij:
-Bird’s Eye View Women’s Film Festival London 2005 (Velika Britanija)
-Pärnu International Film and Video Festival 2005 (Estonija)
-Documentary Film Festival Leipzig 2004 (Nemcija)
-Flying Broom Women’s Film Festival 2004 (Turcija)
-New Festival-The New York Lesbian and Gay Film Festival 2004 (ZDA)
-Netherlands Transgender Filmfestival 2003 (Nizozemska)
-InsideOut Toronto Lesbian and Gay Film and Video Festival 2003 (Kanada)
-Pride International Film Festival Manila 2003 (Filipini)




------------------------------------------------------


Sobota, 11. marec ob 19:30, Klub Gromka

Video in filmski program Zajebavanje s spolom

KURT MAYER: ERIK(A) (86'', Avstrija, 2005, angleški podnapisi)

Dokumentarni film Erik(A) pripoveduje zapleteno zgodbo o politiki spolov, identiteti, moškosti in športni birokraciji. Gre za strnjen in tehten pogled na nenavadno epizodo v zgodovini športa – in zgodbo o odraščanju interseksualnega telesa v črno-belem svetu moških in ženskih spolnih vlog.

Leta 1966 je osemnajstletno dekle s podeželja, Erika Schinegger, z zmago v smuku na svetovnem prvenstvu v Čilu osvojilo srca Avstrijcev. Simpatije so poniknile že naslednje leto, ko je Mednarodni olimpijski komite uvedel teste za verifikacijo spola udeležencev na Zimskih olimpijskih igrah. Na veliko presenečenje trenerjev in avstrijske ženske reprezentance in nič manjše začudenje Erike Schinegger, je test pokazal, da ima Erik/a genetsko zasnovo moškega, ginekološka preiskava pa, da ima nakazane tako moške kot ženske spolne organe, kar za medicino pomeni, da je njen spol interseksualen. Erik/a se je odločil/a za operativno spremembo spola in postal/a Erik. V dokumentarnem filmu danes šestdesetletni Erik razmišlja o družbenih posledicah in zasebnih dilemah, ki so spremljale njegovo spremembo spola. V intervjujih z materjo, nekdanjimi sotekmovalkami, prijatelji/cami, bivšo ženo, hčerko, trenerjem, predstavniki Avstrijske smučarske zveze in urologi spremljamo mnenja in občutke, ki izzivajo dvo(s)polne predstave.

Avstrijski režiser Kurt Mayer (1951) je pred dokumentarcem Erik(A) je posnel filme Life Frames Austria (1998, kratki), Swimmers in the Desert (2000) in Galle Road (2003, kratki). Erik(A) je gostovala na številnih filmskih festivalih: Filmfest Hamburg (22.-29. 9. 2005), Predizbor Montreal Filmfestival (2005), Flimmer Film Festival Norrköping (30.- 9. 10. 2005) in International GLT Film Festival Bilbao Spain (17. 01. 2006), obeta pa se gostovanje v Grčiji na Thessaloniki DOC 2006 (10.-19. 03. 2006).

Spletna stran: www.kurtmayerfilm.com




------------------------------------------------------


Sobota, 11. marec ob 21:00, Klub Gromka

Filmski in video program Zajebavanje s spolom

ZAJEBAVANJE S SPOLOM – DEVET KRATKIH VIDEOV PO IZBORU KARE LYNCH

Zajebavanje s spolom izziva meje med različnimi spolnimi identitetami in uprizarjanji spola. Queerovski video in filmski program vključuje dela lezbičnih, gejevskih, bi in trans avtorjev/avtoric, ki govorijo o naštetih skupnostih, saj so bili filmi posneti zanje. Spolnost in spol uprizarjamo v vseh kulturah, zato program izpostavlja načine na katere gradimo identitete bodisi znotraj bodisi izven naših družbenih/zgodovinskih kontekstov. Izbor videov in filmov izpostavlja dela, ki razuma ne ločijo od čustev in čutenja, pa naj bo njihovo sožitje v posameznih telesih še tako nenavadno in okorno. Zajebavanje s spolom je resno, igrivo in neposredno utelešenje želja. Esej se nadaljuje tukaj.

Video program Zajebavanje s spolom je kara lynch pripravila za konferenco Transgressing Gender: Two Is Not Enough for Gender (E)quality, ki je potekala v Zagrebu med 7. in 9. oktobrom 2005.

Program (56''):
Liz Rosenfeld: Untitled (Dyketactics Revisited) (7'', 2005, ZDA)
Kai Lin Xue: Her (10'', 2003, Kanada)
Paula Cronan in Juliana Snapper: Whitey Tighties II (4'', 2005, ZDA)
Soraya Odishoo: Shey Unveiled (8'', 2003, ZDA)
Margarita Valencia, La Linea: Hairytales (3'', 2004, Španija/Mehika)
Liss Platt: Long Time Coming (5'', 2005, Kanada)
Randy Eisenberg: Speak Up (3’’, 2004, ZDA)
Emily Roysdon: Social Movement (7'', 2005, ZDA)
Ivan Montforte: And I’m Telling You (3’’, 2005, ZDA)
Vsi filmi so v angleškem jeziku (ali brez besed) in brez slovenskih podnapisov.

Liz Rosenfeld: Untitled (Dyketactics Revisited) (7'', 2005, ZDA)
V dvoumni urbani utopiji telesa prosto drsijo… ali pač ne? Posnet na 16mm trak in deloma posnet z digitalno kamero nas nenaslovljeni video vodi v prostor, kjer obstoj teles ni odvisen od družbenih norm. Sanjava pokrajina, androgine figure, koža in beton; zamaskirana fantazija o nestalnih in spremenljivih formah. Spogleduje se z zgodovino in zre v prihodnost. Untitled je poklon Barbari Hammer in njenemu filmu Dyktactics iz leta 1974.

Kai Lin Xue: Her (10'', 2003, Kanada)
Her je meditacija o spolnih fantazijah in osamljeni ljubezni. Črnobel (na Super8 posnet) eksperimentalen film z izvirno glasbo, ročno obdelanim filmskim trakom in spretno montažo.

Paula Cronan, Juliana Snapper: Whitey Tighties II (4'', 2005, ZDA)
Kaj vse lahko najdeš v moških boksaricah! Whitey Tighties II je norčavo šlatanje neke roke po nekih boksaricah, ki zakrivajo in v razporku razkrijejo nepričakovano… Gre za predelavo filma Whitey Tighties iz leta 2001, v katerem je bil video s šlatanjem projiciran nad Julianino glavo, ona pa je medtem zapela oba dela Mozartovega dvorjenja La ci darem la mano. Whitey Tighties II spremlja izvirna glasba J. Snapper oz. radikalna elektronska predelava zvočnega utrinka iz Passolinijevega filma Saló.

Soraya Odishoo: Shey Unveiled (8'', 2003, ZDA)
»Dečka po imenu Shey Oliver sem spoznala pred dvema letoma, ko se je na potovanju po Vzhodni obali ZDA za teden dni zatekel v našo stanovanjsko skupnost v New Yorku. Preden se je Shey vrnil v Belligham (država Washington), da bi nadaljeval študij fotografije, sem posnela njegovo zgodbo. To je zgodba mnogih transspolnih ljudi, ki nimajo finančnih sredstev niti realnih možnosti, da bi operativno spremenili spol. V intervjuju Shey pravi, da mora svoji okolici nenehno pojasnjevati, da njegove prsi še ne pomenijo, da je ženska; pravi, da je utrujen. Ob tem »poslanstvu« se je Shey naučil svoje prepričanje in občutke precej natančno artikulirati.«

Margarita Valencia, La Linea: Hairytales (3'', 2004, Španija/Mehika)
Na Mednarodni dan bradatih žensk se La Barbura odpravi v mesto...

Liss Platt: Long Time Coming (5'', 2005, Kanada)
»Long Time Coming je žanrska reinterpretacija mojega najljubšega športa (in kanadskega nacionalnega razvedrila) v obliki queerovske porno melodrame. Vse zvočno in slikovno gradivo je iz Stanley Cup finalov iz leta 2004 (Calgary proti Tampa Bayu).« Spretna montaža možato tekmo sprevrne v demonstracijo zapeljevanja. Ples hokejistov se stopnjuje k vse tesnejšim in vse bolj grobim telesnim stikom in nezadržno se približujejo vrhuncu – ne izostane niti obvezni »money shot«.

Randy Eisenberg: Speak Up (3’’, 2004, ZDA)
Dve ženski z vetrom v laseh se v stilu holivudskih dram prepirata na prelepi morski obali…

Emily Roysdon: Social Movement (7'', 2005, ZDA)
Video dobesedno in metaforično prikazuje priprave na predstavo in postavljanje odrskih rekvizitov. Ukvarja se s spominom – kaj in kako pomnimo – kot tudi z arhiviranjem in družbenimi gibanji. »Premišljujem o tezi, da telesa težijo k stabilnosti; o tezi, da želja »nedosledno« beleži trenutke izrazitega užitka ali bolečine. (…) Namen projekta je istočasno postavljati oder in igrati predstavo, da bi v sočasnost ponavljajočih se gibov lahko zajeli uprizarjanje spola in spomina. Na ta način svojo prisotnost nenehno dokumentiramo in postavljamo spomenik svoji vztrajnosti.«

Ivan Montforte: And I’m Telling You (3’’, 2005, ZDA)
Pevec gospela spoštovani publiki v slovo zapoje pesem And I'm Telling You.

Življenjepisi

Liz Rosenfeld je svojo umetniško prakso izurila s kolektivnim izobraževanjem, direktnimi akcijami in s sodelovanjem v različnih skupnostih. Po končanem študiju novih medijev na Hampshire College je delala kot galeristka v prostorih za sodobno umetnost v New Yorku, potem pa je študij nadaljevala na The School of the Art Institute of Chicago na oddelku za odrske umetnosti. Je soustanoviteljica čikaških umetniških tandemov Keep Coming in Currency Exchange, s katerima je v preteklih letih pripravila kar nekaj predstavitev še neuveljavljenih umetnikov in umetnic.

Režiserka in producentka Kai Ling Xue je odrasla v Hualienu na Tajvanu. Leta 1997 se je preselila v Vancouver, da bi tam uresničila svoje sanje in postala interdisciplinarna umetnica. Njena dela se ukvarjajo s spolnostjo, spolom in rasnimi vprašanji. Doslej je sodelovala na festivalih in bienalih v Aziji, Evropi, ZDA in Kanadi.

Paula Cronan in Juliana Snapper sta se spoznali v glasbeni skupini Cypher in the Snow leta 1998. Odtlej skupaj pripravljata različne intermedijske instalacije, videe in spektakle, s katerimi sta gostovali na Vzhodni in Zahodni obali ZDA pa tudi v Evropi. Juliana poje eksperimentalno operno glasbo in o njej piše. Paula dela kot vizualna umetnica in glasbenica ter rada surfa z ekipo Shredder. Živita v San Diegu v Kalifornija.

Soraya Odishoo: »Sem njujorčanka, hči osnovnošolskega učitelja in medicinske sestre. Za film sem se začela zanimati na School of Visual Arts. Snemanje Shey Unveiled in intervju s Sheyem sta bila za moje razumevanje transspolnosti zelo pomembna. Zadnje čase zelo malo snemam in večino časa preživim pri igralskih nastopih, pri nastajanju dokumentarnih filmov, produkciji in tehničnih vidikih filma in gledališča.«

Margarita Valencia Triana – Magui je pisateljica, umetnica in filozofinja. Je članica interdisciplinarne skupine umetnikov in teoretikov iz Tijuane v Mehiki in iz San Diega v Kaliforniji z imenom La Linea. Magui študira v Madridu v Španiji in še naprej piše svoj hipertekstualni blog Mis Violencia.

Videi, filmi, fotografije, spletne strani, performansi in instalacije Liss Platt združujejo osebno pripoved, kritično analizo, humor in politike spola. Raziskujejo, kako različne reprezentacije (v popularni kulturi, subkulturah, umetnosti) usmerjajo naše razumevanje naše vloge v svetu. Študij na University of California je Liss končala leta 1992 in zatem sodelovala v študijskih programih njujorškega muzeja za sodobno umetnost Whitney. Leta 2003 je filmska delavnica Millennium v New Yorku pripravila retrospektivo njenih videov in filmov. S samostojno razstavo in performansom je gostovala v Calgaryju v galeriji Stride. Liss Platt piše za revije o novih medijih, dela kot kuratorka in tudi kot svetovalka za neodvisne medijske organizacije.

Randy Eisenberg počne vse: piše, režira, producira, ureja in igra. Dela neodvisne digitalne video filme. »Z neodvisnim mislim nizkoproračunsko. Z nizkoproračunskim mislim na delo brez sredstev. Hočem reči, da vem, da me na festivalu Sundance ne bodo pogrešali.«

Emily Roysdon se giblje med Los Angelesom in New Yorkom. Je interdisciplinarna umetnica, ki se posveča jeziku, gestam in spominu. Ureja feministično in queerovsko revijo LTTR, je soustanoviteljica plesno-protestne skupine Dykes Can Dance. Izobraževala se je v študijskih programih muzeja Whitney in kasneje študirala na University of California v Los Angelesu. Razstavljala je v The Freedom Salon (Deitch Projects, New York), Art in Genderal (New York), MIT-List Visual Art Center (Cambridge) in v Centru za sodobno umetnost v Vilni (Litva).

Ivan Monforte (r. 1973) prihaja iz Méride v Mehiki in živi v Long Island City v New Yorku. Študiral je na University of California v Los Angelesu, na New York University in Skowhegan School of Painting and Sculpture. Monfortova interdisciplinarna dela gradijo na preprostih gestah in uporabljajo jezik čustev kot strateško orodje za obravnavo izgube, žalovanja, iskanja ljubezni, pa tudi družbenih reprezentacij spola, rase in spolnosti. Holland Cotter je v New York Timesu njegovo delo opisal kot »čudno in lepo«. Gledalcu in gledalki dopušča, da se na predmete, podobe ali performanse odzoveta razumsko in čustveno obenem.