O imenu festivala Rdeče zore

Festival Rdeče zore je ime prevzel po iznajdljivem otroku ulice; revni junakinji iz romana Die rote Zora und ihre Bande. Rdečelasa deklica Zora skupaj z drugimi v vojni osirotelimi otroci zasede zapuščeno graščino nad hrvaškim mestecem Senj v prepričanju, da posest ne pripada lastnikom, temveč tistim, ki jo potrebujejo in uporabljajo. Njena »banda« iz zapora reši dvanajstletnega Branka, ki je bil zaprt zaradi kraje hrane, in tudi Branko se pridruži anarhistični skupini otrok, ki vse bolj ogroža moralo vaščanov. Senjčani obsojajo svobodo iznajdljivih in pogumnih, obenem pa kmalu uvidijo, da je v času vsesplošnega siromašenja težko zagovarjati enakost revnih in bogatih. Divjim otrokom ponudijo posvojitev in prijateljstvo.

Roman Die Rote Zora und ihre Bande je v letih po I. svetovni vojni napisal nemški pisatelj (pa tudi potujoči trgovec, ključavničar, mizar, urednik in še kaj) Kurt Kläber. Rdečo Zoro in druge zgodbe je objavljal pod psevdonimom Kurt Held, saj se je moral kot nemški politični pregnanec Hitlerjeve dobe in kot komunist tudi v »nevtralni« Švici zavezati ustvarjalni molčečnosti. Rdečo Zoro je tako pisal pod grožnjo izgnanstva iz druge domovine. Po Stalinovem paktu s Hitlerjem je opustil komunizem kot izdano ideologijo, ohranil pa je anarhistične ideale, ki jih poosebljata vihrava Zora in njena druščina izobčencev. Kurt Kläber tudi v drugih romanih - Die Schwarze Brüdern in Giuseppe und Maria – razredni boj opisuje s pogledom otroka in postal je zagovornik ubežnih otrok ulice, Rdeča Zora pa simbol, ki se po navdihu lahko primerja z romanoma Razbojniška hči Ronja in Pika Nogavička Astrid Lindgren.

Rdečelasa Zora je navdihnila tudi urbano-gverilsko in anarhofeministično skupino Rote Zora, ki se je za pravice delavcev, žensk in mladih borila tako, da je z izbranimi sredstvi napadala svoje zatiralce. Prva bomba je odjeknila leta 1974 v sodni palači mesta Karlsruhe, ki je dan pred tem odločilo, da imajo pravico do splava samo nekatere socialno ogrožene ženske. Rote Zora so odločitev razumele kot neposreden poseg v pravico do odločanja o lastnem telesu. V drugih akcijah so sodelovale z Revolutionäre Zellen, se konec sedemdesetih pridružile nasprotnikom jedrske energije, vse do sredine osemdesetih pa so v odmevnih akcijah napadale imperializem, sionizem in njegove gospodarsko-politične podaljške ter predstavnike patriarhalnega režima: nemške trgovce z ženskami (posebej azijskimi »nevestami«), doktorje, ki izvajajo prisilne sterilizacije, farmacevtska podjetja (Schering), nemška računalniška podjetja (Nixdorf) in multinacionalke (Siemens), ki parazitirajo na delu žensk v »švicfabrikah« tretjega sveta.

Ime Rote Zora je skupina izbrala, ker »je bilo v preteklosti združevanje v tolpe in delovanje izven zakona privilegij moških. Dekleta in ženske daví tisoč osebnih in političnih verig in prav zato bi se morale povezovati v množice »banditinj«, ki se borijo za lastno svobodo, dostojanstvo in človečnost. Res je, da smo dosegle nekatere pravice, a za njihovo upoštevanje se moramo še vedno iz dneva v dan boriti, saj sta red in zakon že v temelju naperjena proti nam. Radikalni boji žensk in podložnost zakonu – to dvoje nikakor ne gre skupaj!«

Čeprav festival Rdeče zore na patriarhalno nasilje ne odgovarja z orožjem, se s skupino Rote Zora strinjamo, da boj za pravice žensk še zdaleč ni končan in ni ločen od boja za družbeno pravičnost; in ne more biti zgolj reformatorski. »Legalne poti ne zadoščajo, dokler je tudi zatiranje in spolno nasilje legalno. Mož lahko legalno pretepa in posiljuje svojo ženo. V Nemčiji trgovci z ljudmi legalno kupujejo sestre iz revnejših dežel in jih prodajajo tukajšnjim moškim. Ženske lahko legalno uničujejo svoje zdravje z monotonim in slabo plačanim delom, ki komaj zadošča za preživetje. Gre za nasilne razmere, ki jih ne moremo več prenašati, za njihovo odpravo pa kritično mišljenje ne zadošča. Ozaveščanje, da nasilje nad ženskami obstaja, je bil pomemben korak, vendar nasilja ni odpravil. (…) Zatiranje je mogoče prepoznati samo skozi odpor. Zato sabotiramo, bojkotiramo, oškodujemo in se maščujemo za izkušeno nasilje in poniževanje tako, da napadamo tiste, ki so za to odgovorni.«

(Skupina Rote Zora citirana po: Dark Star (ured.): Quiet Rumours. AK Press/Dark Star, San Francisco, 2002; str. 101-102)